kot otrok sem ti vsako leto pisala od takrat, ko sem znala na listu tvoriti povedi, pa vse do časov, ko sem še verjela, da si res ti ta, ki mi pod smrekico nastaviš darilo. Ne spomnim se točno kdaj so me starši soočili z resnico, da mi vendarle oni kupijo tisto, za kar sem te v pismu prosila, niti se ne spomnim, kako sem to novico sprejela. Tako na hitro bi rekla, da nisem skakala od veselja. Kar naenkrat te ni bilo več, čeprav so me pod smrekico še vedno čakala darila. Z leti sem se z mislijo, da si ti, dragi Dedek Mraz, moja mati in oče, sprijaznila in danes živim brez posledic, a nekaj se še vedno sprašujem …

Zavedam se, da imam izjemno srečo, da so mi starši sploh lahko »prodali« zgodbo o Dedku Mrazu, o dobrem možu, ki obdaruje pridne otroke. Kaj pa rečejo otrokom tisti starši, ki si ne morejo privoščiti daril? Ker takšnih je na žalost veliko.

Še posebej ob koncu leta, ko vsi trobijo »pravih daril ne najdeš pod smrekico« opažam, kako razklan je svet. Na eni strani so ljudje, ki si lahko marsikaj privoščijo, ki sta jim voda in hrana samoumevni, in ki ob koncu dneva lahko govorijo o duhovni hrani, ker imajo vse ostale potrebe zadovoljene. Na drugi strani pa so ljudje, ki bi z veseljem pojedli tisto, kar mi vržemo stran in bi dali vse, čeprav nimajo nič, da bi lahko svojega otroka dobro nahranili, kaj šele razveselili z novo igračo. Njim bomo težko rekli, da je ljubezen tista, ki je najbolj pomembna, ker oni to že vedo. To je namreč vse, kar imajo.

Gotovo je, da materialne dobrine ne prinašajo sreče na dolgi rok, nas pa razveselijo. Kaj ni že to dovolj? Otrok, ki pri desetih letih dobi svojo prvo igračo, je gotovo enako vesel, če ne še bolj, kot odrasel, ki je po desetih letih sanjarjenja o Maldivih končno stopil na pesek te eksotične države. Ne gre za oprijemljivo srečo, gre za doživetje in spomine, ki pričarajo iskrice v očeh.

Ljubezen, toplina in bližina tistih, ki jih imamo radi – to je tisto, kar šteje vsak dan, kar bi morali ceniti in poudarjati ves čas, ne le v decembru. Po mojem mnenju bi se morali ob koncu leta spomniti predvsem na hvaležnost. Bodimo hvaležni za vse kar imamo, kar je veliko več, kot ima marsikdo drug na tem svetu. Bodimo hvaležni, da si sploh lahko privoščimo darila za naše najdražje. Koliko ljudi, staršev na tem svetu se želi preleviti v Božička ali Dedka Mraza, pa tega finančno ne zmorejo?

Vsi vemo, da z darili ne podarimo ljubezni. Z darili razvajamo dušo, darila so pika na i neki posebni priložnosti. Ali pa so preprosto fizični izkaz ljubezni, naklonjenosti. Kot sem že napisala, darila pričarajo nasmeh na obraz, tako obdarovancu, kot obdarovalcu in so kot taka dragocena. Pomislimo, kolikokrat na leto se obdarujemo? Vsak dan? Seveda ne. Večinoma le ob posebnih priložnostih, ki pridejo nekajkrat na leto. Poveličujmo duhovne vrednote vsak dan. Decembra pa se spomnimo tudi na čar obdarovanja in ne trudimo se mu vzeti njegove moči.