Moje prvo leto z Oskarjem

blog - Moje prvo leto z Oskarjem

24. julija 2016 sem prvič postala mami. V kranjski porodnišnici se nama je rodil težko pričakovani sinček Oskar in seveda se nama je zdel najlepše bitje pod soncem. Pravzaprav se je celotna družina v prvem hipu zaljubila vanj. Vse na njem je bilo tako nežno … in še do danes ostaja tako, saj ga večina ljudi zamenja za punčko, hihi. Za nas je bil torej popoln, še jokal se je lepo. Vendar je poleg povečanih src, prinesel tudi druge spremembe.

Verjetno nikoli ne bom pozabila prve skupne noči v našem domu. Ura je bila približno polnoč in Oskar se ni in ni nehal jokati. Zakaj?! Jedel je dve uri prej, plenica je OK, kaj ga muči? Zavrtela sem telefon in poklicala prijateljico, mamico dveh otrok. Morda se njej sanja, zakaj Oskar joče. »Nina, ta otrok je lačen.« Joj, mogoče pa je res! In prav je imela. Hvala za mame ponočnjakinje. Poleg začetnega tavanja v temi, sem bila tudi precej prestrašena; dolgo časa se »krhke« štručke nisem upala prijeti, da mu ne bi česa zvila, polomila. Zakaj mi ni nekdo že takoj povedal, da so dojenčki trpežni in da hujšega od prerivanja skozi porodni kanal ne bodo več doživeli ..? Ves čas sem bila tudi zaskrbljena zaradi njegove teže. Ali dobi dovolj mleka pri meni, naj mu dodajam formulo in koliko?

Do prvega pregleda sem se vsak dan obremenjevala, če pridobiva grame dovolj hitro. Te skrbi so se potem razpršile, kamen pa se mi je dokončno odvalil od srca, ko se je pri štirih mesecih odločil, da bo svoje obroke prejemal le še po steklenički (ker takrat sem pa do mililitra natančno vedela, koliko poje). Kmalu za tem sva začela tudi z uvajanjem goste hrane in vse do danes fant ohranja lep apetit. Le rižu ni naklonjen. Tudi mlečnemu ne. Tudi če povrhu posujem kakav.

Izzivi pri odraščanju

Naslednji izziv, ki ga je (bilo) potrebno premagati, je bil Oskarjev jok. Kar dolgo časa sem potrebovala, da sem ga sprejela. To se čudno sliši, vendar sem vsak naval solz jemala tako osebno – ali sem slaba mati, ker ne vem, kaj mu je? Počasi sem se le sprijaznila z dejstvom, da dojenčki pač jočejo zaradi razlogov, ki jih ni vedno moč razložiti. Morda imajo samo slab dan, tako kot ga imamo tudi mi. Pomembno je le to, da smo takrat ob njih.

Prvih šest mesecev z Nejcem nisva kaj dosti spala. Zavidala sem vsem mamicam, ki so imele speče dojenčke. »Ja, naš je že pri enem mesecu prespal celo noč.« »Moja je stara pet mesecev in že tri mesece spi po 12 ur v kosu.« Resno, kako je to mogoče? Niso dojenčki ponoči lačni? No, Oskar je po pol leta začel podaljševati svoj nočni spanec in od osmega meseca dalje spi od osmih zvečer do šestih zjutraj. Deset ur! Krasno, kajne?

Če sem prve tri mesece odštevala minute do Nejčevega prihoda iz službe, da sem lahko pobegnila na kavo, danes tega ne počnem več. Ni mi več tako hudo, ker sem se privadila na novo življenje, Oskarja že veliko bolj poznam in približno vem, kdaj je siten zaradi izraščanja zobkov, kdaj je utrujen, kdaj je lačen … Prepoznavanje njegovih potreb me ne izčrpa več v takšni meri, kot me je pred letom dni. Zjutraj vstanem eno uro pred njim, da v miru pozajtrkujem, spijem kavo, nahranim mački, pripravim flaško, potem pa že komaj čakam, da ga dvignem iz posteljice in vprašam, kaj mi bo danes novega pokazal.

Kljub temu se še vedno rada odmaknem in globoko zadiham, s tem pa tudi Oskarju omogočim, da preživlja čas z ostalimi člani družine in z njimi razvija svojevrstne odnose.

Kako pa smo se znašli v vrtcu, pa si preberite v objavi Novo poglavje: vrtec.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.