Spoznala sva se februarja 2011 in kmalu za tem postala par. Prstana sva si izmenjala 14. junija 2014, kar pomeni, da danes praznujeva najino 4. obletnico poroke. Glede na to, da je štirica ena izmed najinih srečnih številk računam, da nama bo stala ob strani.

Brez dela se poti razidejo

Malo se hecam. Dovolj sem stara, da vem, da to ne gre tako; predvsem pa sem do sedaj že dobro spoznala, da se brez dela na odnosu poti razidejo. Predvsem sem se, oziroma sva se s tem dejstvom soočila ravno v tretjem letu najinega zakona. Preden pridem do točke problema, naj povem še kratko pravljico, ki je mimogrede resnična.

Začetek je res pravljičen, skoraj tako kot pri Pepelki. Dobesedno, saj sva se spoznala na nekem dobrodelnem plesu in najin prvi stik je bilo počasno in nerodno vrtenje po plesišču. Razlika (le ena izmed mnogih, seveda) med mano in Pepelko pa je bila ta, da mu na koncu nisem pustila svojega čeveljca, ampak le ime. Nobene številke in priimka, tako da se je moral fant kar dobro potruditi, da je izbrskal moj mail in me povabil na kavo.

Dolgočasna ljubezen?

Sledila je torej prva kava, prvi uradni zmenek, prvi poljub in tako naprej do naslednjega leta, ko sva že živela pod isto streho. Ljubezen je bila izjemno močna, tako kot še nikoli prej. Pravzaprav je bilo vse tako prav in lepo, da bi marsikdo lahko rekel, da je vse skupaj že dolgočasno. No, nama se seveda ni zdelo, ker sva imela oči le en za drugega. In točno sva vedela, kam naju bo ta ljubezen v bližnji prihodnosti pripeljala.

V zakon po varnost

Poroke sva si oba želela. Točne Nejčeve razloge za to željo sem že pozabila, meni pa se je zdelo, da se v odnosu, ki ga uradno zapečatiš pred matičarjem, počutiš bolj varnega. Ko si nekomu mož ali žena, težko kar popokaš, ko gre kaj narobe. Čeprav to ne pomeni, da se do onemoglosti trudiš za nekaj, kar je v odnosu izginilo ali v resnici nikoli ni obstajalo. Že na začetku sem jasno povedala, da moja odločitev za Nejca ni nujno trajna. Kako pa naj vem, kaj se nama bo zgodilo čez pet, deset, dvajset let?

Prvo obletnico poroke sva praznovala na Novi Zelandiji. Pred tem sva pol leta kot mladoporočenca potovala po tej čudoviti deželi in vsak dan spoznavala ne le nove kraje, pač pa tudi nove kotičke drug drugega. Lepo sva se imela in se še bolj povezala. Kako ne, ko pa sva bila čisto sama na (drugem) koncu sveta. Po vrnitvi domov sva se s pomočjo staršev kmalu postavila nazaj na trdna tla. Nejc si je našel službo, jaz sem se vrgla v pisanje diplome, hkrati pa je v meni začelo biti novo srce. Oskarjevo.

Najlepši dan v mojem življenju, a hkrati največja prelomnica

24. julija 2016 sva postala mama in oče najlepšemu sinčku. Brez dvoma lahko rečem, da je bil to najlepši dan v mojem življenju. Tudi sama izkušnja poroda je bila čudovita. Verjetno nas ni prav veliko, ki tako pravimo (ali pač?), a tako je bilo – brez zapletov in večjih muk, čeprav se nisem odločila za kakršnokoli obliko lajšanja bolečin.

O tem, kako sem doživljaja prvo leto materinstva sem že pisala v objavi Moje prvo leto z Oskarjem, zato se te teme ne bom dotikala. Nikoli pa še nisem razkrila, kako je njegov prihod na svet spremenil odnos med nama z Nejcem. In tukaj se začne najina točka problema. Pa da ne bo pomote: niti slučajno ne krivim Oskarja za vse spremembe, ki so se od takrat zgodile med nama. Kriva sva popolnoma sama, ker nisva bila dovolj opremljena z znanjem.

“Ljubim te” je zamenjal “lahko noč”

Nikjer nisva zasledila, niti ga nisva iskala, opozorila mladim staršem: Ne pozabita si vzeti časa zase! Nikjer! Ali pa sva bila le tako osredotočena na malega škrata, da nisva pravočasno videla, kaj se med nama dogaja. Oziroma, kaj se ne dogaja. Po letu in pol sem prišla do ugotovitve, da je moj mož samo še moj cimer, prijatelj in oče mojemu sinu. V novem, bolj utrujenem tempu, v katerem ni veliko prostega časa, sva pozabila drug na drugega in na vse male pozornosti, ki sva si jih nekoč dnevno namenjala. Pozabila sva, kako pomemben je objem. Kako potreben je dotik, poljub. Ne da je to povsem izginilo, ampak v primerjavi s tem, kar je bilo nekoč, je bilo kot kaplja v morje. Preden sva zvečer zaprla oči, je najin “ljubim te” počasi zamenjal samo še “lahko noč”.

Vzporedno s pomanjkanjem intime in komunikacije je začela naraščati nestrpnost, včasih ravnodušje. Čustva, ki so naju le še bolj oddaljevala. Na neki točki sem se vprašala, kako to vpliva na Oskarja. Nisva se kregala, le ozračje je bilo sem in tja napeto in za občutljive otroke je že to dovolj.

Ko se čustva ohladijo do ledišča

V začetku letošnje pomladi sva prišla do najnižje točke v najinem odnosu. Priznam, nekajkrat sem celo pomislila, kako je biti mati samohranilka. Razdalja med nama se je strašansko povečala. Čustva so se ohladila do ledišča. K sreči mi je v tem času čisto slučajno v roke prišla knjiga Ljubeznoslovje, ki jo je napisal Bruno Šimleša. Rešiteljica! Med drugim je v njej zapisal, da je dobro, če se potrudimo, kolikor je v naši moči, da zvezo rešimo. Pritisni do konca in če gre, super, če ne, pač odnehaj. Kar je bil nasvet tudi moje psihoterapevtke. Potrudita se, narazen gresta lahko kadarkoli, je rekla.

In res sva naredila velik skupen korak. Pomoč sva poiskala v zakonski terapiji, obdala sva se z literaturo iz tega področja, jo tudi pridno prebirava in se o njej pogovarjava. Vsak večer si vzameva vsaj pol ure drug za drugega, za pogovor in ponovno spoznavanje. Vse skupaj pomaga. Vidim, da imava oba dovolj volje in veliko željo, da ta odnos rešiva. Čutim, da se počasi spet približujeva drug drugemu.

Foto: Baltazar studio

Čas povezuje

Življenje naju je prehitelo. Ker si nisva vzela časa zase, sva skoraj izpuhtela. Moja psihoterapevtka mi je nekoč naročila, naj Nejcu postavim ključno vprašanje: kaj bi se zgodilo z nama, če Oskarja nikoli ne bi bilo? Odgovoril mi je tole: “Če ga ne bi bilo, bi imela ves čas samo zase in do točke, kjer sva zdaj, gotovo ne bi prišlo. Bila bi le midva in najini trenutki.” Kar je res. Čas povezuje. In še enkrat: ne pravim, da je do krize v zakonu prišlo zaradi Oskarja. Pravim da je prišlo, ker nisva hodila na zmenke, ker sva čisto zanemarila spontanost. Pa ni nujno, da ob otroku izgine, le boljšo organizacijo potrebuje. Predvsem pa je do krize prišlo zato, ker sva si dovolila pozabiti, kaj naju je združilo skupaj na samem začetku.

Hvaležna in nadvse vesela sem, da sva prišla do te izkušnje, ki naju je obogatila za nekaj novih spoznanj in lekcij. Ker sem večni realist in ker so izkušnje pokazale svoje, ne bom pela hvalnic najini prihodnosti. Vem le to, da vse možnosti za naju in nas kot družino ostajajo, če se bova trudila. Zato, dragi moj Nejc, delajva in ne pozabiva, zakaj sva si podarila srce. Čestitke za skupna štiri leta zakona in pogumno naprej!

Najbolj popularen iskalni niz: iskreno o odnosu med mladima staršema

Preberite tudi: Darilo ob rojstvu otroka | Darilo v porodnišnico | Darila za mamice